Konferenca babištvo v mednarodnem prostoru kot podlaga za sodelovanje

Prva Mednarodna babiška znanstvena konferenca, na kateri sem predstavila prispevek z naslovom: „Stičišča strok in izhodišča interdisciplinarnega sodelovanja med babicami in fizioterapevti za zdravje žensk“, se je odvila 6.5.2015 in me je pustila:

  • navdihnjeno,
  • prepričano, da se spremembe dogajajo in se bodo še,
  • streznjeno, saj je človeški dejavnik v osebni obravnavi in sodelovanju neizbežen, del njega pa je pristranskost, narekovana z mnogimi dejavniki,
  • željno prihodnjega in še tesnejšega sodelovanja s konkretnimi osebami, pri konkretnih projektih.

Hkrati mi je odprla oči, kako lahko naša prizadevanja (za interdisciplinarno povezovanje in večjo prepoznavnost področij delovanja in stičišč vplivov ene stroke na drugo) dojemajo opazovalci. Ali si preko nizanja medsebojnih vplivov in povezav, pomena interdisciplinarnega povezovanja in širine znanj svoje stroke, zgolj zdravimo komplekse manjvrednosti in neprepoznavnosti?

Če predpostavljam, da smo zdravstveni delavci seznanjeni z delom, širino in globino znanja ter delovanja drugih zdravstvenih strok, si zatiskam oči. Babice so bistveno bolj usposobljene, informirane, pripravljene in izurjene, kot jih (lahko) dojamemo znotraj ustaljenega sistema delovanja in praks, ki jih narekujeta ureditev delovnega procesa in področje vračila stroškov za njihove storitve. Enako je s fizioterapevti (za zdravje žensk), ki v porodnišnicah (lahko) opravljamo veliko več nalog, kot le pravilno ravnanje z nedonošenčki in obravnava porodnic po carskih rezih oz. z hudimi skeletnimi poškodbami po porodu v času njihovega bivanja v porodnišnici.

Kdo mora dati prostor za interdisciplinarno povezovanje in najsodobnejšo oskrbo žensk v obporodnem obdobju? Kako naj si izborimo (delovna) mesta in na njih opravljamo naloge, skladne z našim poklicem, usposobljenostjo in izbrano poklicno potjo, če se ne podpremo med seboj najprej znotraj stroke in nato še širše?

Interdisciplinarno povezovanje se začne, ko prisluhnemo, kako lahko drugi pripomorejo k celovitejši obravnavi ‘naše’ ciljne populacije. S tem se zavemo, da je kljub (zaenkrat) delujočemu sistemu, prostor za izboljšave, osebno rast in napredek na strokovni ter znanstveni ravni. Šele nato se lahko vprašamo, ali imamo čas in voljo za vpeljave sprememb. In kjer je volja, tam je tudi pot!

3x3_FizioMama_vizitka

Domača stran

FizioMama