Iskanje ‘krivca’ za bolečino, nestabilnost ali neravnovesje in njegova ‘obravnava’ ni vedno glavni, kaj šele edini, cilj obravnave. FizioMamine še posebej ne. Izhajajoč iz telesnega jaza zagovarjam stališče, da nikoli en sam element telesa ni sprožilec vzrokov, niti nosilec posledic. Sledi mnenje, da je bolj kot opredelitev ‘krivca’ pomembno razumevanje telesnih odnosov in njihovih posledic. Nato njihovo čutenje in obvladovanje. Sicer, in zgodi se prepogosto, bo obravnava le kratkotrajno učinkovita, njene posledice pa dolgoročno lahko – namesto, da krepijo telesni jaz, njegovo zavedanje in učinkovito delovanje – osnovno neravnovesje dodatno poglobijo.
Ravnovesje je preplet delovanja, je preplet struktur. Če ga želimo vzpodbujati, ohranjati in krepiti, moramo nanj gledati prav tako. Če ‘krivca’ spravimo v pravilni položaj, sprostimo, aktiviramo in vse drugo, kar lahko z obravnavo v telesu dosežemo, še ne pomeni, da bo ravnovesje doseženo.
Obravnava ‘krivca’ je vedno le prvi korak in naj od začetka ne bi bil osamljen. ‘Krivcu’ moramo ustvariti pogoje za rehabilitacijo in le-to dosežemo s celostno, holistično če hočete, obravnavo njegovih povezav, odnosov in vplivov, celostno obravnavo telesa, celostnim pristopom k telesnemu jazu. Kar je proces sodelovanja, razumevanja in empatije. In zahteva predanost. In čas. Česar vam želim.
Z ljubeznijo,
ps. FizioMamino razmišljanje o telesnem jazu in gradnikih telesne funkcije.
