Ni mi vseeno, kaj slišim od žensk, ko pripovedujejo svoje porodne zgodbe. Da takoj pojasnim: ne želim slišati, da je izbrala to in ne drugo porodnišnico ali babico, da je imela ob sebi še fizioterapevtko, da je izbrala ta in ne drugi položaj, da je poslušala glasbo in da je lahko fotografije posnel njen izbrani fotograf. Prenesem zgodbe o težavah med porodom, o carskem rezu na zahtevo ženske, o zavestni izbiri protibolečinske terapije, o tem, da nima želje dojiti, da ji pravilne gibalne vzpodbude (pravilno rokovanje z novorojenčkom) niso pomembne, da ‘oni že vedo, kaj delajo’.

Hudo mi je in težko ostanem neopredeljena, ko slišim, da je ženski, ki je šla rodit z upanjem, radostjo in pripravljenostjo, povedo, da ni treba, da se kaj poglablja, da to bomo sproti, da bomo videli… In potem, da se dete ni pravilno obrnilo, da ima preozko medenico, premočne mišice, premalo se je trudila, narobe pritiskala, preveč telovadila, premalo ubogala…

Že res, da ima vsak otrok svojo zgodbo rojstva in nekateri pač imajo težavne. Ni pa res, da so ženska telesa polomija in ovira za otroka, da pride varno na svet. So njegova edina pot…

p.s. Za pomoč pri poslovenjenju se zahvaljujem Kseniji Malii Leban. Včasih ni lahko svoje misli, izražene tako natančno v tujem jeziku, prenesti v drug jezik z enakim čustvenim nabojem. Utrinek je nastal, ker sem vse preveč priča posploševanju in etiketiranju žensk in njihovih teles. Želim, da namesto tega, povežemo znanja in ženske opolnomočimo, da doživijo čudežnost svojih teles. Natanko takšnih, kot so.

pp.s. Prispevek o pomembnosti vadbe mišic medeničnega dna. Če se želite posvetovati, sem vam na voljo s svetovalnimi urami.

Izbiraj varno, FizioMama | Domača stran